Stalna arheološka razstava Od amfore do žare

Amfora, dvoročajna keramična posoda s koničastim dnom za prevoz olja, ribjih omak, vina in drugih pijač ter prehrambenih proizvodov, je v istrskem prostoru vezana predvsem na antični čas in kot taka eden od vodilnih »fosilov«, s pomočjo katerih je mogoče spremljati razvoj rimskega gospodarstva in trgovine, njune vzpone in padce, medtem ko jo kasneje nadomestijo druge posode iz različnih materialov, kot so leseni sodi ipd.
Žara, posoda za shranjevanje pepela sežganih mrličev – bodisi iz revnejših ali plemenitejših, socialnemu položaju pokojnikov primernih materialov – pa je bila v rimski dobi tako v Istri kot širom po rimskem imperiju vse do pojava krščanstva, ko se postopoma uveljavi inhumacija umrlih, eden od najbolj razširjenih tipov posod, povezanih s pokopom.
Amfora in žara torej simbolizirata dva svetova, prva svet živih, druga svet mrtvih, med katerima se plete rdeča nit pripovedi o rimski dobi v severozahodni Istri in v njenem kraškem zaledju.
Časovni okvir pričujočega prikaza zajema več kot poltisočletno obdobje, od rimske osvojitve Istre v 2. stoletju pr. Kr. Do začetka zatona rimske države v tem prostoru v 4. Stoletju po Kr. Poraz Histrov v vojni proti Rimljanom leta 177 pr. Kr. Pomeni konec njihove samostojnosti in začetek postopne romanizacije Istrskega polotoka, ki s premikom severovzhodne meje rimske države najprej na reko Rižane (Formio flumen) in nato na reko Rašo (Arsia flumen) postane njen sestavni del v okviru 10. Italske regije (reigo X) avgustejske razdelitve Italije.
Pričujoči prikaz poskuša predstaviti rimsko dobo v tem prostoru skozi nekatere vidike tostranskega in onostranskega življenja, ali z drugimi besedami, skozi svet živih in svet mrtvih, ki sta bila v rimski dobi strogo ločena, pa vendar tesno prepletena.