Pesnik ljudi in gora

Vsak narod ima v svoji zgodovini posameznike, ki močno vplivajo na tvorbo narodnega jezika in identitete. 

Slovenci smo verjetno edini, ki dan kulture proslavljamo kot državni praznik in edina država, kjer glavne mestne trge povečini krasijo kipi pesnikov, ne vojskovodij, zato ni čudno, da nam pravijo tudi narod pesnikov.

Čeprav je pobudo dal Žiga Zois, je bil Vodnik tisti, ki je 1797 uresničil idejo o prvem slovenskem časniku Lublanske novize. Ko ni urednikoval, je torej prevajal, učil in pisal poezijo.

Velja tudi za pisca prve slovenske kuharske knjige, in sicer gre v osnovi za prevod iz nemščine, dodal pa je nekaj tradicionalnih slovenskih receptov. Pri slovenskih receptih je svetovala njegova gospodinja Eva Bučar.

Ljubil je gore in tja zahajal, ko je le lahko. Vodil je ekspedicije na Triglav in bil ob Žigi Zoisu eden glavnih pobudnikov, da ta postane narodni simbol.

Danes je Triglav osrednji narodni simbol in kot tak tudi del slovenske zastave.

Vodnikova domoljubna poezija je tisto, zaradi česar je še danes tako pomemben, saj se je vneto zavzemal za uporabo slovenščine.

Pod habsburško vladavino je bil slovenski jezik prepovedan in ga ni bilo dovoljeno uporabljati v šolah.

Zaradi Vodnikovega pomena za slovensko narodno zavest je bil leta 1889 postavljen njegov kip pred nekdanjim ljubljanskim licejem, kjer je Vodnik deloval kot učitelj in ravnatelj. 

Danes je tu eden glavnih ljubljanskih trgov, na katerem se nahaja osrednja mestna tržnica - Vodnikov trg.

Rojstna hiša Valentina Vodnika, imenovana Vodnikova domačija, je danes prizorišče številnih kulturnih, predvsem literarnih dogodkov.

Valentin Vodnik je umrl leta 1819. Na njegovem nagrobniku v Ljubljani je zklesana zadnja kitica njegove pesmi Moj spomenik:

“Ne hčere ne sina
 po meni ne bo,
dovolj je spomina:
 me pesmi pojó.”