Dve jezeri, dva čolna, dve ljubezenski zgodbi

Blejsko jezero z otočkom je verjetno najbolj znan turistični prizor Slovenije. 

A jezero in Bled sta veliko več kot podoba z razglednice.

Podoba Blejskega jezera je neločljivo povezana s pletnami, lesenimi čolni, ki prevažajo potnike z brega do otočka na sredini. Pletna je lesen čoln z ravnim dnom, dolg okoli sedem in širok okoli dva metra. Z dolgimi vesli jih poganjajo jih krmarji, rečemo jim pletnarji, ki pletno vodijo kar stoje. 

Zgodovina pleten sega v 12. stoletje, ko so cerkev in druge objekte na otoku šele gradili. Tedaj je šlo za bolj grobo stesane čolne, namenjene prevozu gradbenega materiala in orodja. Ko je bila cerkvica zgrajena in so k njej romali romarji, so tem preprostim čolnom dodali klopi in mizo.

Skrivnostno jezero, ki skoraj vsak dan zamenja svojo podobo – ali kot pravijo domačini: »Jzru je, jzra nej.« Je eno največjih presihajočih jezer v Evropi, ki v vseh letnih časih kaže drugačno podobo. V sušnem obdobju so vidni požiralniki, skozi katere v podzemlje ponikajo vode. 

Na Bledu pletne, na Cerkniškem jezeru drevaki. 

Domačini so že od nekdaj tesno povezani z jezerom, ob njem in z njim živijo ter dobro poznajo njegov nenavaden, kdaj tudi muhast značaj. Da bi ga vsaj malce ukrotili, so že pred stoletji izdelovali preproste čolne, narejene iz dveh jelk in zbite z žeblji. 

Z drevaki so domačini, še posebej ob večjem vodostaju ali celo poplavah, prevažali ljudi in živino, dostopali do pašnikov in gozdov, z njimi hodili na lov in ribolov ...

Danes lahko drevake na jezeru vidimo le še redko, z ohranjanjem in preučevanjem izdelave in rabe drevaka pa se na Notranjskem ukvarjata Hiša izročila in Muzej Cerkniškega jezera - Jezerski hram.

Ljubezenska zgodba z nesrečnim koncem

Nekoč sta na nasprotnih koncih doline stala dva gradova, karlovški in šteberški. Graščaka sta stala na nasprotnih koncih tudi sicer, njuni rodbini sta bili na smrt sprti. 

Njuna otroka pa sta se kljub temu zaljubila. Šteberški sin je Karlovčana zaprosil za roko njegove hčerke, ta pa mu jo je obljubil, a le, če bo ponjo prišel s čolnom. A kako, če je gradova ločevala travnata ravnica? 

Tako je storil, voda je zalila dolino in nastalo je jezero. Po njem je snubec priveslal h karlovški deklici, a njen oče ni držal besede. 

Mladenič je kljub temu vsako noč s čolnom hodil k svoji ljubljeni, ki mu je v oknu prižigala svečo, da ne bi zašel. To je opazil tudi eden od drugih snubcev, ki je luč zvito premaknil nad požiralnik – in mladi Štebrčan je zaveslal v smrt. Mladi deklici je počilo srce in vsa nesečna se je tudi sama vrgla z obzidja v požiralnik.  

Slovenija je dežala voda, kristalnih rek, osupljivih slapov in številnih jezer – majhnih in velikih. Med bolj poznanimi so poleg Blejskega in Cerkniškega še Bohinjsko jezero (največje stalno jezero), Šmartinsko jezero, Velenjsko jezero, presihajoča Pivška jezera, jezero Jasna in ostala ...