Neverjetno življenje neustrašne Alme M. Karlin

Pisal se je november 1919. Na železniški postaji Celje se je v vlažnem mrazu tresla osamljena, majhna figura. 

Takrat tridesetletna Alma Maximiliana Karlin, pisateljica, popotnica, poliglotinja in teozofinja z zapleteno osebnostjo se je podala na pot svojega življenja. 

Vse, kar je imela s seboj, je bil skromen kovček s slovarjem desetih jezikov, ki ga je spisala sama, torbica, nabor oblačil in svoj ljubljen pisalni stroj. 

Odhod ji je predstavljal vozovnico za svobodo. 

Po smrti njenega očeta, ko je bila Alma stara osem let, se je spopadala z življenjem s svojo mati, ki je bila obsedena z bontonom. Zdelo se ji je, da njena mati nikoli ni sprejela njene fizične slabotnosti ter njene fantovske in izrazito individualistčne osebnosti.

Že kot najstnica je vedela, da znanje predstavlja pot v svobodo.

Končala je le osnovno šolo, toda bila je neverjetno dobro izobražena glede številnih različnih tem. Skozi leta se je naučila deset jezikov. Kamorkoli je šla, je bila redna obiskovalka lokalnih knjižnic in univerz. 

Njeno znanje in želja po nečem več sta bila tako vseobsegajoča in neobičajna, da je bila vedno izobčena.

Medtem ko je Alma sanjala, da gre po stopinjah Krištofa Kolumba, so njeni vrstniki bili zadovoljni s svojim vsakdanom in so si lahko predstavljali le potovanje v najbližje mesto. 

Z mamo je sklenila dogovor: »Ko bom lahko skrbela zase, me boš pustila, da grem.« In tako je pri devetnajstih zares odšla.

Najprej v London, potem v Oslo in Stockholm. Delala je kot učiteljica in prevajalka, da se je lahko preživljala. Čeprav je bila strašno osamljena in je živela zelo skromno, je okusila tisto svobodno življenje, po katerem je tako hrepenela.

Čeprav je vedela (in kasneje sama sebi dokazala), da je življenje pisatelja vse prej kot preprosto, se ni več ozirala nazaj.

Željna je bila uspeha in prepoznavnosti.

Ker se je navdušila nad azijsko kulturo in zgodbami o Južni Ameriki, ki jih je pripovedoval njen profesor, se je vrnila v Celje.

Odprla je svojo jezikovno šolo, hitro zaslužila, kupila Eriko, svoj pisalni stroj, in šla.

Ni vedela, da jo čaka potovanje, ki bo trajalo osem dolgih let. V času izjemno omejenih možnosti prevoza je prepotovala vse celine razen Antarktike.

Na potovanjih je vzljubila kulture, predvsem japonsko, pa tudi naravo in moške, s katerimi pa nikoli ni mogla skleniti zveze.

Njen vedoželjen značaj ji je omogočal divja doživetja.

Rezultat je bila velika zbirka rokopisov in člankov, ki so bili in se še vedno objavljajo po vsem svetu, pa tudi fotografij in akvarelnih slik, artefaktov, ki so bili skrbno zbrani in katalogizirani, ter zgodb, ki jih ne bi bilo mogoče povedati le v enem življenju.

Čeprav je pozneje živela izpolnjujoče življenje s svojo sorodno dušo, prijateljico Theo Schreiber Gammelin, žal nikoli ni dobila edinega priznanja, ki si ga je najbolj želela – maminega.

Ampak ena stvar je gotova. Verjetno bo za vedno prva ženska, ki je po svetu potovala brez drugih sredstev za preživetje kot le s svojim umom, s tem pa ena največjih popotnic vseh časov.

Tako kot figa, ki obdaja njeno spominsko ploščo, ni nikoli obupala.

Alma je bila res popotnica v času. Njene misli, emancipacija, ideje in življenjski slog so bili veliko pred njenim časom. Poosebljala je številne vrednote in je poznala celo koncept reinkarnacije ter je bila prava vernica.

Tako je nekoč svojo življenjsko potrebo po brezmejni svobodi povzela s temi besedami: »Če bi se morala ponovno roditi, bi rada bila ptica, da bi lahko potovala.« Da, Alma M. Karlin je utelešenje večne popotnice.

Almo je navduševala zgodovina.

Dobro se je zavedala, da je domače Celje ogromno arheološko najdišče, toda vseeno bi bila navdušena nad nedavnimi neverjetnimi odkritji pod Celjskimi ulicami.