Srečanje lakote in izobilja

Stalna razstava Srečanje lakote in izobilja predstavlja kulturo prehranjevanja od 18. do sredine 20. stoletja, ko so nastopile največje spremembe v prehranjevalnih navadah, saj se je na kulturni ravni odnos do hrane v 1. polovici 20. stoletja spremenil. Skozi stoletja so se namreč izmenjavala obdobja lakote in blaginje, katerim so botrovale naravne ujme, vojne ter gospodarske in politične razmere. Lakoti in pomanjkanju niso ubežali niti višji sloji, vendar pa na splošno velja, da je bila v preteklosti prehrana večjega dela prebivalstva zelo skromna, kar je bilo pogojeno s socialnim položajem posameznih gospodinjstev.

Hrano pojmujemo kot kulturno dobrino, zato prehrano preteklih obdobij obravnavamo in pojmujemo kot pomemben del kulturne dediščine. Kulinarika in gastronomija sta področji, skozi kateri lahko spoznavamo kulturno dediščino, spremembe, inovacije in sodobno ustvarjalnost posameznika, družine, skupine, prebivalcev nekega kraja, pokrajine itn., njihove vsakdanjike in praznike. V družbah pomanjkanja je hrana še posebno cenjena vrednota, vendar je bil v preteklosti temeljni problem pomanjkanje živil in jedil in ne kakovost. Strogo ločevanje prazničnih jedi in jedi za posebne priložnosti od vsakdanje hrane na podeželju je bilo v skladu z normo zadostne količine živil pri hiši; vse, kar je bilo boljšega, je pomenilo izjemo v vsakdanjem življenju. V tem času so meščani živeli drugače kot plemiška gospoda, predvsem pa zelo drugače kot kmetje v okolici. Vsaka boljša mestna družina je imela svojo kuharico/gospodinjo in posebne prostore: jedilnico in morda čajnico. Kuhinja meščanov je želela biti po eni strani reprezentančna, družinska, prijateljska, gostoljubna, hkrati pa tudi praktična, aktualna, preudarna; vključevala je sveže ideje kulinarike iz drugih pokrajin in nove uvožene pridelke. Prehrana, način prehranjevanja in pravila, ki se pojavljajo znotraj prehranjevalnih navad odslikavajo status določene družbene skupine v določenem času, bogastvo ali revščino, privilegiran ali neprivilegiran položaj, izobilje ali lakoto. Višji sloji so bili privilegirani tudi v prehranjevalnih navadah, zelo velike razlike so bile zlasti v količini in načinu pripravljanja hrane, v posedovanju in rabi namiznega posodja in pribora. O tem nam priča ohranjeno kuhinjsko in namizno posodje različnega izvora, med drugim tudi vrhunskih izvajalcev, s katerimi so bili opremljeni domovi prebivalcev obalnih mest.

V etnološki zbirki predstavljamo mediteransko meščansko kuhinjo in posodje za shranjevanje, pripravo ter uživanje hrane, medtem ko kmečko istrsko kuhinjo predstavljamo v Brdinčevi hiši v Loparju. Predstavljeni predmeti torej izhajajo iz ruralnega in urbanega okolja ter prikazujejo sobivanje in vpliv enega kulturnega okolja na drugega. Prehranjevalni običaji in navade iz preteklosti in t.i. tradicionalne jedi so izvrstna izhodiščna tematika, s katero vlečemo vzporednice v sodobnem času in sodobnih temah kot npr. tradicionalne jedi v sodobni kuhinji ali tradicionalne jedi in sodobne bolezni (npr. diabetes in tradicionalna hrana). Vsekakor je to tema, ki sama po sebi ponuja celo paleto možnosti popularizacije kulturne dediščine in sodelovanja z raznovrstnimi ciljnimi skupinami.

Razstava je razdeljena na tri sklope: predmeti za hranjenje živil, predmeti za pripravo hrane in predmeti za uživanje hrane. Dopolnjuje jo didaktičen kot »Ošterija p'r Bepu in Jući«, namenjen najmlajšim obiskovalcem, ki sta ga zasnovali - tako kot celotno razstavo - oblikovalki Irena Gubanc in Mateja Škofič. Oblikovalki sta obrok kot zaključeno celoto, ki se nenehno ponavlja, ponazorili s krogom in ta je primarno vodilo oblikovne zasnove razstave.