Ohranjanje spomina na ustno folkloro in razvijanje kulture

Začetek slovenskega slovstva sega v zgodnji srednji vek, ko so nastala krajša nabožna besedila, najzgodnejša pisna pričevanja slovenskega jezika in kulture, ki so že imela oblikovne in slogovne lastnosti umetniških besedil. Slovensko ljudsko slovstvo je nastajalo še pred nastankom prvih slovenskih knjig ter se nadalje razvijalo tudi pozneje, ko je že bilo razvito umetniško slovstvo. Ustvarjali so ga nadarjeni posamezniki, preživelo pa je tako, da se je prenašalo iz roda v rod s pripovedovanjem, petjem in zapisi. Razlika med ljudskim in umetnim slovstvom se torej ne nanaša toliko na začetni ustvarjalni akt kot na način obstoja besedila, bodisi pesemskega, proznega ali dramskega. Sistematično zbiranje in izdajanje slovenske ljudske poezije se je začelo v 19. stoletju.

Prva velika zbirka ljudskega pesništva. Poljak Emil Korytko, ki je bil med letoma 1837 in 1839 politično konfiniran v Ljubljani, je pokazal poglobljeno zanimanje za slovensko ljudsko pesništvo in s sodelavci zbral bogato zbirko, ki se hrani v izvirni rokopisni obliki.

Letak s prvimi slovenskimi natisnjenimi besedami (kmečka puntarska gesla). Znana sta samo dva ohranjena izvirna izvoda (Ljubljana in Berlin).

Prve natisnjene besede v slovenskem jeziku: »Stara prauda« (Staro pravo) in »Leukhup, leukhup, leukhup, leukhup woga gmaina« (Le vkup, le vkup, uboga gmajna).

Kmalu po prvih dveh slovenskih knjigah, Katekizem in Abecednik (1550), se je Trubar lotil prevajanja Biblije.

V samo nekaj letih mu je uspelo izdati celoten prevod Nove zaveze.

Največja in morda najpomembnejša slovenska knjiga. Vsebuje kratek nemški in izčrpen slovenski predgovor, celotno Staro in Novo zavezo, več kazal in prvi slovenski enojezični slovar.

Delo ima neprecenljivo kulturno in visoko materialno vrednost.

Prevod celotne Lutrove postile, zbirke nedeljskih in prazničnih evangelijev. Izjemno lepo izdelan tisk, bogato okrašen z lesorezi. Zadnje Trubarjevo delo.

Kakor vse sodobne književnosti se je tudi slovenska razvijala v vseh zvrsteh: poeziji, leposlovju in dramatiki. Postopoma se je osvobajala verske, didaktične in ideološke tendenčnosti in se trdno oklepala estetskih načel. Najprej se je razvila umetniška poezija. V 17. stoletju so se pojavili prvi poskusi posvetne poezije, ob koncu 18. stoletja pa je sledil pesniški almanah Pisanice. Le nekaj let pozneje, leta 1806, so Slovenci dobili prvo samostojno osebno pesniško zbirko, Vodnikove Pesme za pokušino. 

Slovenska umetniška proza do sredine 19. stoletja v pravem pomenu ni obstajala; le vrsta jezikovno, slogovno in vsebinsko pomembnih del, brez katerih se prava umetniška proza ne bi mogla razviti. Ko je Janez Cigler leta 1836 s svojo slikovito pripovedjo Sreča v nesreči prebil led, so mu sledili tudi drugi avtorji. Slovenska izvirna dramatika temelji na srednjeveških misterioznih igrah in pasijonskih igrah. Konec 18. stoletja ga je razsvetljenska komedija pripeljala na odre in pozneje v knjige. Temeljni kamen naše drame je postavil Anton Tomaž Linhart; Ivan Cankar jo je po umetniški vrednosti pripeljal do vrhunca.

Prva samostojna pesniška zbirka. Avtorjev rokopis.

Najvišji dosežek slovenske poezije. Visoka romantična lirika, ki je slovensko slovstvo postavila ob bok takratnim vrhuncem evropske literature. Prevedena je bila v vse evropske in nekatere zunajevropske jezike. Prešernov izvirni rokopis, predloga za natis.

Ivan Cankar (1876–1918) velja za najboljšega slovenskega pisatelja in dramatika.

Rokopis te drame vsebuje Cankarjeve risbe glavnih junakov.