Umetnost barvanja pirhov

Michelangelo je imel marmor, Frida Kahlo je imela platno, Banksy ima stene. Nada Cvitkovič pa ima jajčne lupine.

Je ena redkih, ki so mojstri v okraševanju pirhov v najčudovitejši rdeči, črni in beli barvi s pomočjo posebnega orodja in obilo strpnosti. 

Ko na lokalni kmetiji izbira bela jajca, je pozorna, da vzame le tista, ki so primerna. "Le nekaj jih bo primernih za risanje," pravi. "Lupina mora biti gladka, brez grbin in madežev."

Nato jajce preluknja na dveh mestih in ga izpiha. Tako je "platno" pripravljeno.

Delovno mesto si natančno pripravi: nekaj jajc, od tega nekatera še polna, druga pa že izpihana.

Risalno orodje napolni z voskom in ga stopi nad plamenom.

Imeti mora tudi vosek in gorečo svečo. Ob mizi sta skleda z rdečo in ponev s črno barvo.

Ko prične z risanjem natančnih linij, se spominja preteklosti. Nikoli ni nameravala živeti v najoddaljenejšem kotičku Slovenije. Oboževala je Ljubljano, kjer je študirala, toda ljubezen jo je pripeljala nazaj domov.

Prav tukaj jo je njena tašča, ena najprepoznavnejših rokodelk v regiji in izven, naučila postopka, ki ga zdaj prikazuje. Naučila jo je tudi gojiti lan, iz njega pridobiti lanene niti, jih predelati v prejo in jih ročno tkati.

Nada se še zmeraj poslužuje celotnega procesa. Vsa lanena tkanina v hiši je izpod njenih rok in ustvarjena s pomočjo 200-letnih statev.

Nada preveri delo na pirhih z razločno iskrico v očeh.

Voskasti ornamentalni vzorci so raznovrstni, igrivi, večinoma geometrični.

Izjemno pomembno je, da se iz jajca izpiha vso preostalo vodo, tako da kasneje ne more uničiti jajčne lupine.

Na tej točki je Nada šele na sredini postopka, čeprav je minila že ena ura.

Pirhi z Adlešičev so na seznamu slovenske kulturne zgodovine, v veliki meri tudi zaradi Nadinih prizadevanj. Svoje znanje neutrudljivo deli z vsemi, ki jih utegne zanimati.

"Moji hčeri že gre bolje kot meni. Moji vajenci na šoli, kjer delam, so prejeli že marsikatero nagrado za najlepši velikonočni pirh."

Zdaj je čas, da se nanese še malo voska. Nada povoska dele pirha, za katere želi, da na koncu ostanejo rdeči. "Ko rišem, si poskušam predstavljati, kako bo pirh videti po namakanju v barvi." 

"Toda vedno me malce preseneti. To je le eden očarljivih vidikov te umetnosti."

Pirhi z Adlešičev so lahko polni ali izpihani. Nada izpihane pirhe še posebej rada okrasi z ročno izdelanim svetlo rdečim cofom in nitjo, ki še poudarita zapleteno lepoto umetnosti barvanja pirhov.

Pirhi z Adlešičev niso le velikonočni in ni mišljeno, da bi se jih odneslo k velikonočni maši kot simbol stvaritve. So eleganten spominek in še več - kot simbol plodnosti so jajca bila in so še danes tipičen predmet, s katerim se lahko izrazi ljubezen.

Sporočila kot "Moja ljubezen zate je tako živa, kot rdeča barva na pirhu," pogosto krasijo jajčne lupine.

Danes so tradicionalni pirhi pomembna rokodelska dejavnost, ki je zvesta stoletja stari tradiciji. 

Nada je prepričana, da bo goreča ljubezen, ki jo čuti do svoje obrti, gorela še dalje v mlajših generacijah.

Velikonočna jajca se navadno odnese k velikonočni maši v pletenih košarah. Veliko ljudi v Sloveniji jih še vedno zna ročno izdelati. Tukaj si lahko preberete o tej čudoviti rokodelski obrti.