Korajža

Nad njo je bilo le temno modra stratosfera. Tema vesolja je bila izjemno blizu. Pod njo se je raztezalo na kilometre skalovja, ledu in popolnoma čistega zraka.

Marija Štremfelj je stala na majhni zaplati snega in objela svojega moža. Praznovala sta vzpon na najvišji vrh sveta, Mount Everest. Pisal se je 7. oktober 1990.

Marija je še vedno prva slovenska ženska, ki je osvojila vrh vseh vrhov, hkrati pa je osvojila največ osemtisočakov med vsemi slovenskimi alpinistkami.

Marija je še vedno prva slovenska ženska, ki je osvojila vrh vseh vrhov, hkrati pa je osvojila največ osemtisočakov med vsemi slovenskimi alpinistkami.

Nikoli je ni bilo strah izzivov in nevšečnosti, ki spadajo na najvišji nivo alpinizma, saj je že pred alpinistično kariero preživela marsikatero nelagodno situacijo.

Kot deklica je vsako jutro pred šolo dostavljala časopise med poganjanjem težkega kolesa, četudi je bila zaspana in čeprav je snežilo, deževalo, bilo temno, mrzlo, ali pa vroče. 

Marija je vedno čutila, da so gore njen element. Hrepenela je po plezanju. Ko nekaj časa ni nič plezala, je postala grenka senca same sebe. Bilo je očitno, da jo plezanje izpopolnjuje.

Z Andrejem sta osvojila marsikateri vrh, toda njuni najpomembnejši vrhovi, kot pravita, so trije otroki, ki sta jih vzgajala med alpinističnimi podvigi. Marija je usklajevala vse - delo, ljubezen, življenje in alpinizem.

Čeprav je že v šestdesetih, je njen korak še vedno hiter kot športnikov, toda odločen na spolzkem skalovju. Vmes se večkrat ustavi in se zagleda v rumene macesne okoli sebe.

Čeprav je že v šestdesetih, je njen korak še vedno hiter kot športnikov, toda odločen na spolzkem skalovju. Vmes se večkrat ustavi in se zagleda v rumene macesne okoli sebe.

Po vsem svetu se je dotaknila ogromno kamnov, stopila čez nešteto drevesnih korenin, ter videla mnogo pravljičnih pokrajin.

Njeno občudovanje je kljub temu še zmeraj kot otroško. "Ko se vzpenjaš na visoko goro, za občudovanje ni veliko časa. Takrat so vse tvoje misli osredotočene na naslednji korak," se opraviči med ustavljanjem.

Takrat ni prostora za razmišljanje o težavah na delovnem mestu, o skorajšnjem bankrotu, ki te čaka po odpravi, ne moreš razmišljati niti o otrocih, ki si jih pustil doma.

"Vedno je bilo najtežje zapustiti otroke. Ampak včasih se moraš raziti, da lahko bolje ceniš to, kar imaš. Nam je družina vedno pomenila in še pomeni vse."

V lokalni trgovinici je morda videti, da je Marija le še ena upokojenka, toda med alpinisti je prava zvezda.

Seveda je ponosna, toda hkrati je skromna. "Vsakega izziva se lotim z isto resnostjo. Treba pa se je upreti strahu in ga pozabiti. Moraš samo zaupati, da te tvoji čuti vodijo v pravo smer in da so tvoje odločitve pravilne."

V svojem življenju je sprejela veliko pravih odločitev, ko je poslušala svoj notranji glas, na primer ko je našla vodo na najbolj nepričakovanem mestu med strašnim vzponom na El Capitan, ravno ko so bili že skoraj nevarno dehidrirani.

Seveda je sprejela tudi nekaj slabih odločitev, kot vsi. Toda ničesar ne obžaluje: "Včasih moraš stopiti malo nazaj, da lahko še bolj ceniš svoj naslednji korak."

Kljub strastni ljubezni do gora pa je njen miselni fokus na tukaj in zdaj. Če se želi igrati s svojimi vnuki, bo zavrnila povabilo na plezanje.

"Svobodna izbira je tisto, kar naredi raznovrstnost življenja tako lepo. Ni ti treba biti povsod in vsega izkusiti, da bi živel življenje," pove, ko sonce oplazi vrhove gora. 

Marija je izjemen mislec, čudovita ženska in plezalka. Je nežna in neomajno trdna. Ni čudno, da je bila in je še zelo priznana v primarno moškem svetu profesionalnega alpinizma. 

Ljudje jo sprejmejo tako, kot je. Toda priznavanje žensk v alpinizmu ni bil vedno standard. V času brez volilne pravice je veliko pogumnih žensk vzelo svoje življenje v svoje roke.

Sezam ženskega alpinizma se je počasi odpiral, še posebej po sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Začel se je čas odličnih alpinistk, ki so svoj pečat pustile ne samo v Jugoslaviji in Sloveniji, ampak po vsem svetu. 

Ena od njih je bila Lidija Honzak, ki je preplezala marsikatero smer, tudi Pik Komunizma v Pamirju z Marijo.

Z njima je bila tudi Marija Frantar - Mariča, ena najboljših slovenskih alpinistk, ki je kasneje tragično izginila med vzponom na Kangčendzongo. 

Nekaj mesecev kasneje je v španski Oliani preplezala smer Fish Eye in tako postala prva ženska na svetu, ki je preplezala smer težavnosti 8c na pogled.

Vse ženske, ki so se kdaj ukvarjale s plezanjem in alpinizmom, so neverjetno vzdržljive. Nošenje izredno težkih nahrbtnikov, preživeti mesece na odpravi in doživljati življenjske ekstreme ter videti prijatelje umreti ni za strahopetce.

Enkratni vrhovi, stene, ki jih je skoraj nemogoče preplezati, nečloveški pogoji - vse to so prekosile... Na čase tudi sebe.

"Moraš biti sposoben sprejeti lakoto, dehidracijo, strašno utrujenost, bolečino, strah, veselje - vse v enem. In potem se moraš samo premikati dalje," reče Marija in na koncu dneva še prosto prepleza balvan. 

Skupaj z Andrejem zdaj podajata znanje naprej, saj sta oba strokovna gorska vodiča na smereh po celotnih Alpah. Res sta še vedno ekipa. Očitno je tudi, da Marija neznansko uživa življenje. Skoraj nemogoče jo je ujeti brez nasmeha na obrazu.

Ženske plezalke so utelešenje potrpežljivosti, vneme in velikokrat tudi ekipnega dela. 

So kraljice gorskih sten, tako kot so čebele kraljice ravnotežja v naravi. Ni čudno, da jih Slovenci tako zelo cenijo.