Na ramenih nosijo težo tradicije

Blizu Ribnice je delavnica, ki ima čudovit vonj po sveže obdelanem lesu. Lahko bi rekli, da se bi tam dalo preživeti ure in ure, saj je prijeten prostor poln lesenih izdelkov v različnih fazah izdelave.

Lastnik delavnice je Anton Govže, strugar, ki od vseh rokodelcev v Sloveniji ustvarja že najdlje časa. 

Obrti se je naučil od svojega očeta in dedka. Ko je začel raziskovati čarobnost lesa, je bil star dvanajst let.

Zdaj je star že več kot 90 let in še vedno vsak dan preživi v ljubljeni delavnici. Le iz ljubezni.

Te dni najbolj uživa v ustvarjanju miniatur in lesenih spominkov. 

Skoraj nemogoče se je spomniti lesenega izdelka, ki ga še ne bi izdelal. Vse od lesenega jajca, bokala, pa do posode za maslo.

Za svoje izdelke uporablja javorjev, bukov in hruškov les, saj mora biti les za strugarstvo trd. 

Toda gospod Anton ni edini, ki se ukvarja s tem! V Ribnici je kar nekaj takih, ki se trudijo, da bi te čudovite obrti ostale žive. A ste mislili, da suhorobarstvo zajema le eno obrt? 

Tradicija suhe robe zajema kar deset obrti. Niti ena oseba naj ne bi bila vešča v vseh. Mednje spadajo strugarstvo, žličarstvo, obodarstvo, pletarstvo, zobotrebčarstvo, ročno mizarstvo, orodjarstvo in ostale.

Metod Jaklič se ukvarja z obodarstvom. Tudi on se je z obrtjo začel ukvarjati že kot otrok pri trinajstih letih. Obod je del vsakega rešeta, zato svoje obode prodaja lokalnim rešetarjem.

Še vedno se rad spominja časov, ko so njegove obode kupovali ljudje iz cele Jugoslavije.

V več kot sedemdesetih letih izkušenj se je toliko naučil, da prepozna primeren les za izdelavo oboda že, če nanj samo potrka. Z zvokom ugotovi, kako je drevo raslo in če se bo z lahkoto razcepilo. 

Rešetar nato obod spremeni v rešeto tako, da doda žično ali kakšno podobno mrežo.

Andrej Mihelič je eden obrtnikov, ki še vedno ročno izdelujejo rešeta.

Je tudi eden redkih rokodelcev, ki še vedno znajo narediti značilno ribniško krošnjo.

S tem se je tudi končalo obdobje, ko svojih družin niso videli po več mesecev in ko so prodajali suho robo v najodročnejših krajih, ko so domov pisali pisma in plačevali za prenočitev z lesenimi kuhalnicami. 

S tem se je tudi končalo obdobje, ko svojih družin niso videli po več mesecev in ko so prodajali suho robo v najodročnejših krajih, ko so domov pisali pisma in plačevali za prenočitev z lesenimi kuhalnicami. 

Da, življenje prodajalca suhe robe ni bilo lahko, prav tako pa ni bilo lahko njegovi družini, saj so se na prodajo izdelkov pripravljali vso zimo.

Mrzli zimski večeri so bili na primer popolni za izdelavo zobotrebcev.

Si lahko predstavljate? Toliko ur in potrpežljivosti je šlo v to delo, kakor tudi danes. In vse to zaradi 23. oktobra 1492.

Na ta poseben dan je cesar Friderik III. Nemški legaliziral prosto trgovanje z doma narejenimi lesenimi izdelki. Nekaj stoletij kasneje je vsak peti prebivalec Ribnice bil tudi obrtnik.

Žal jih je danes vedno manj. Franc Jaklič je skoraj edini, ki še zmeraj izdeluje tradicionalne sodčke in škafe.

In je edini, ki zna izdelati tovrstna lesena platišča tudi zanje.

Te obrti z razlogom živijo še danes - obrtniki se prilagodijo zahtevam trga in zato recimo izdelujejo manjše verzije sodčkov, saj so ti bolj popularni.

Najpomembnejši razlog za obstoj tradicije pa je predajanje znanja mlajšim generacijam.

Družina Tekavec dela lesene kuhalnice že 50 let.

Kako lepo mora biti kuhati s kuhalnico, ki jo je s skupnimi močmi naredila cela družina - dedek, oče, mati in sin.

Na leto izdelajo približno 100.000 lesenih kuhalnic, vse iz lokalnega ali pa celo njihovega domačega lesa. 

Vsako prvo nedeljo v septembru je v Ribnici sejem suhe robe, na katerem lahko kupite svoje najljubše lokalne lesene izdelke na katerikoli od štiristotih stojnic.

Na ta dan se odvija tudi Rokodelski festival, kjer se predstavijo tudi vsi drugi rokodelci iz Slovenije, in tako tradicija ostaja živa. 

Ne smemo pa pozabiti na košare! So nepogrešljive pri nabiranju gob in kostanjev ali pri nakupovanju na tržnici. Poglejte si, kako je narejena tradicionalna pletena košara.