Sladka zgodba o soli

Na severu Mediterana, v ustju reke Dragonje, se vez med človekom in morjem razvija že od srednjega veka.

Vsako poletje se v Sečoveljskih in Strunjanskih solinah zagotavlja obstoj stoletja stare tradicije, s tem pa se ohranja tudi značilno kulturno in krajinsko dediščino.

Sečoveljske in Strunjanske soline so ene zadnjih v Mediteranu, ki se poslužujejo tradicionalne srednjeveške metode ročnega pobiranja soli. Sol z lesenimi orodji postrgajo na večje kupe.

Delo je sicer naporno, toda hkrati tudi hvaležno, saj se v procesu pridobi tri različne vrste soli.

Različne vrste soli so “prva sol”, “tradicionalna sol”, “Piranska sol” in “solni cvet”. 

Zadnjega se pridobiva s “kavedinom”, orodjem, ki ima na enem koncu mrežico, na katero se ujamejo kristali soli.

Postopek pridobivanja soli se začne zgodaj junija, ko morajo solinarji poskrbeti, da so tla v bazenih prekrita s “petolo”, temno snovjo podobno želeju, ki vsebuje cianofite in cianobakterije. 

Plast petole preprečuje mešanje soli z morskim blatom. 

Sol iz Sečoveljskih in Strunjanskih solin je pravi kulinarični biser. Že ščepec soli izboljša vsako jed. Lokalni prebivalci priporočajo, da se v soli speče Piranski brancin, ali pa da se jo okusi v slastni, ročno izdelani čokoladi. 

Zaradi zdravilnih lastnosti se sol uporablja tudi v wellness programih; obstaja veliko lepotnih izdelkov s soljo, lahko pa se tudi pustite razvajati v posebnih piling masažah s soljo.

Sol je lahko tudi metafora za denar: “ne zasluži niti za sol” pomeni, da je nekdo slabo plačan. Vsekakor je to pregovor, za katerega upamo, da se ne uporablja prepogosto.

Potem ko ste prebrali zgodbo o belem zlatu Slovenije, ne zamudite še odkrivanja tekočega zaklada! Nedvomno bo v vas vzbudil žejo.