Dišeče sveče in medeno pecivo

Po jesenski čebelji paši svečarji od čebelarjev odkupijo vosek in ga predelajo v sveče in voščene figurice različnih oblik (npr. votivne voščene kipce).

Za izdelavo sveč se uporabljajo različne tehnike: namakanje, oblivanje, ulivanje, vlečenje in zvijanje.

Čebelji vosek je rumenkasta snov, ki jo iz voskovnih žlez na spodnjem delu zadka izločajo 12 do 18 dni stare čebele delavke. Iz njega gradijo satje in izdelujejo voščene pokrovce, s katerimi pokrivajo celice, napolnjene z medom.

Čebelarji pridobivajo vosek s prešo (loči med in vosek s stiskanjem) ali sodobnim talilnikom voska, s katerim talijo satje in odpadni čebelji vosek, ki je bil postrgan iz panja.

Osnovni gradnik voščenih sveč: koluti čebeljega voska.

Peka medenih kruhkov je obrt izdelovanja pekovskih izdelkov na osnovi medu – iz medenega testa , večinoma zmesenega z rženo moko, z dodanimi začimbami.

Najbolj znane slovenske tradicionalne vrste medenih kruhkov so dražgoški medeni kruhki in loški oz. mali kruhki ter živobarvni lect.

Tipične oblike lectov so srce, podkev in različne živali. Vrhnja stran medenega testa je prelita z obarvano sladkorno zmesjo.

Na večinoma živo rdeče obarvano površino se pritrdi ali nanese različne sličice, napise in verze z najpogosteje romantično vsebino ter ogledalca.

Loški medeni kruhki oz. tradicionalno poimenovano "mali kruhki"

Loški medeni kruhki so pecivo iz začinjenega medenega testa, vlitega v lesene kalupe – način izdelave, značilen za območje Škofje Loke.

Kalupi za Loške medene kruhke.

Kalup za Loške medene kruhke v figuri konjiča.

Dražgoški medeni kruhki

so ročno oblikovano in okrašeno medeno pecivo, imenovano po v bližini Železnikov ležeči vasi Dražgoše.

Izvorne značilne oblike teh medenih sladkosti so okrašena srca in polmeseci, ki so si jih fantje in dekleta podarili na krščanski praznik svetih treh kraljev.

Planika
LEONTOPODIUM NIVALE